nedelja, 08. december 2013

Kot deklica sem imela dve želji.



Zaupanje je pomagalo, da postajata resničnost.

 

Danes vam povem svojo prvo globinsko željo - da bi znala leteti.



Da bi se lahko po svoji volji odrinila in zajadrala z vetrom nad mesto, nad pokrajino, čutila svobodo v laseh in na koži in v srcu in preprosto … letela. V sanjah mi je uspelo poleteti v zgodnjem otroštvu, vendar ne iz radosti, saj so me preganjali volkovi in sem tik pred zdajci odletela na varno. Včasih na drugo stran ulice, redko čez drevored in hiše, nekajkrat čez park, enkrat čez Piramido. Razgled je bil fantastičen in olajšanje nepopisno!

Takrat seveda nisem vedela, da so volkovi vsi potlačeni boleči čustva, ki so kot grenka reka vznikali ob izgubi nekoga pomembnega. Bila sem premajhna, da bi se znala izraziti in odžalovati. Takrat sem izgubila del sebe, drug del pa se je rešil in odletel naprej.


Naslednjič sem letela ob branju knjige o Galebu. Začutila sem, da sem prav take vrste ptica, ki ne bo zdržala celo življenje v kalupu. Takrat sem se odločila, da je možno, in zaupala, da bom prepoznala pravi trenutek in zmogla pogum odriniti se.
Pozneje sem letela na več načinov. Prvič z letalom v Granado na tečaj flamenka, da končno naredim nekaj drugačnega, nepredvidljivega. Tam sem dobila navdih za španščino in začutila globinsko strast do življenja, do energije divje ženske v sebi. Strast je postala moje življenjsko vodilo.  

Poletela sem ob pisanju magisterija, ko sem se raztegnila daleč iz cone udobja mlade študentke ter poletela skozi stoletja pričevanj o Bogu in transcendenci. Ko sem bila najvišje, sem dojela izziv, ki mi je ponujen – mistiki zagotavljajo, da se skozi besede ne da priti do Neubesedljivega, saj je dostopen samo skozi čutenje. Hočem iti do konca? Tvegati spustiti razum in zajadrati z najbolj drznimi vetrovi, onkraj nadzora?

Seveda.
Sledil je veliki let – v Južno Ameriko na romanje za sabo in Njim. Test, koliko zmorem zaupati, da me čaka na drugi strani »varnosti« in besed. Predaja, prepuščanje, sledenje notranjim impulzom na poti odkrivanja zunanjih in notranjih zakladov. S pomočjo šamanov sem doživela letenje v najbolj pristni obliki in potrdila, da je možno. Zadnje poglavje Uglašene.


Bilo je še več letov, nekateri fizični, drugi metaforični. Eni so nastali iz svobode ter jo še razširili, druge sta povzročila strah in potreba po begu. Tanka linija je vmes in šele skozi izkušnje hitreje dojamem, katera motivacija me žene – pozitivna ali negativna. Izvira impulz iz intuicije in bo prinesel olajšanje ali iz rane in bo prinesel bolečino? Pomagale so Karte zdravljenja in prijateljice, dobre vile, ki so me iskreno zrcalile pri ozaveščanju in celjenju.
Preboj v radost ali raztreščenje sta bili torej možnosti vedno znova, pomirjala me je zgodba o Galebu. Dozorela sem do tega, da lahko oboje preživim in postajam močnejša ter hkrati lažja. Odpadale so iluzije o svetu in meni sami, ki so me prej kot balast vlekle k tlom in sabotirale sanje. Kot fosile sem iskala izgubljene dele sebe, da se sestavim v celoto svojega bitja in izpolnim poslanstvo, ki mi je izročeno kot čudovit dar.
  
Ponovno čutim veter svobode in vem, da se bo slej kot prej moje stanje zavesti spremenilo v letenje, in to bo tisto letenje, o katerem sanjarim od malega. Stanje notranje svobode, ravnovesje materialnega in duhovnega obstoja. Svobodno razporejam svoj čas in energijo in izpeljem lahko, kar si zamislim. Dejansko živim SEBE v vsakem trenutku in družim se z ljudmi, ki izberejo enako. Magnet sem za prave ljudi in vse sestopa spontano, lahkotno.
To mi je vreden življenjski smisel. Zato vsak dan znova vstopim v svoje srce in iz njega delujem. Prosim Neubesedljivega, naj deluje skozi mene in naj poskrbi, da mu bom pri tem čim manj v napoto. Želim biti upanje in spomniti vsakogar, ki me pogleda v oči, da je vreden najboljšega in da je drugačna prihodnost samo iskreno željo in zaupanje daleč stran. Zaupanje vase prinese čudežne rešitve in več ljudi, kot si bo drznilo poseči po sanjah, večja bo skupna moč manifestacije.  

Zdaj pa resno vprašam: kdo verjame, da je možno in kdo je ZA-UPANJE?
Zapri oči, poslušaj pesem in začuti, ali se kaj zgodi v tebi. Napiši prosim v komentar, naj postane besede in potem občutek, ki te bo vodil skozi dneve. In zaupaj vase - prisežem, da je to ključ do čudežev.

sreda, 20. november 2013

H kot hibiskus ... spomin na neki november


Kristalno mrzla, kot se za vodo v podzemski jami spodobi, ostro prestreže skok na glavo. Zakriči pod gladino, šok in osvoboditev hkrati, preboj v svežino. Migeta in se smeji, plast prahu se raztopi in prelevljena je v hipu, jamska ribica. Prekopicava se po tukriznosti, se približuje s kalcijem pokritim stenam jame, ki ji pravijo Nichte-ha, Lepota. Gola kot žrtvovana mladenka iz kake legende se raztaplja v hladu podzemlja, boža stene in se spogleduje s stalaktiti.

Pod vodo odpre oči in v soju svetlobe zasluti velike stalagnite in kapniške stebre, ki rastejo iz gladine in se pripnejo na stropu, objela bi jih z mehkobo kože in skalila njihov asketski mir. Krasna ideja narave, pokriti bazen, ko se talna razpoka tisoče in tisoče let širi in je potem prava jama, odkrito okostje zemlje.

Ne opazi, da jo ogledujejo čokoladne oči. Na sončni skali sedi, potočki z mokrih kodrov ježijo kožo. Smehlja se njeni razposajenosti, še nikoli ni slišal takih vriskov, otroško-ženskih, igrivo-strastnih, kot privid je ali vila, ki se bo razblinila takoj, ko se bo zavedela, da je opazovana.  Noče tvegati in ponikne med drevesa.


Ko voda le postane prehladna in ustnice trepetajo, odhiti na sonce, prepusti se mu s stilom razvajene boginje. Malo pa ji le ni jasno, kdo je na skali pustil tri žareče hibiskusove cvetove …

Odlomek je seveda iz Uglašene ... in mojega spomina, ki se je v resničnosti dogajal prav te dneve novembra davnega leta huhu!
Poglavje H kot hibiskus bomo brale naprej v četrtek na srečanju v MK, da se v hladnem vremenu pogrejejo srca in zažarijo svetovi.

četrtek, 07. november 2013

Zaupanje dobiva oblike, postaja otipljivo!


Dva pomembna človeka - Klemen in Angel - sta mi dala isti pravi nasvet: pri stvari, ki jo res čutiš kot pravo, zaupaj tudi takrat, ko ne bo več zgledalo vredno. Sem in zdaj hvaležno opažam kali čudežev, v katere sem skrajnje dolgo zaupala in jih negovala z vero.


To je bil menda tisti test: ali bom zdržala v zaupanju, da bo kal pognalo seme, čeprav je zemlja videti že razpokana od suše. Zmrzal, potresi in vedno nove pomladi, do obupa in nazaj po zrak. Pa delfinski skok in dva in tri in ups! koralni greben. Vem, da veš, o čem govorim … ko te življenje lomi, ampak ne zlomi.

Tokrat naj moje življenje in tvoje življenje ostane novozelandsko zeleno in kostariško sočno do konca tvojih, mojih, naših dni. Tudi če bodo oblaki, naj bodo puhasti, hehe. Če bo trnje, se bomo pa opomnili, da je nagrada tega vredna.

Manifestacije so blizu, ker se mi prepogosto ježijo dlake in preveč je znakov, da bi lahko spregledala. V življenje mi vstopate ali se vanj vračate prav posebni ljudje, z vsakim od vas se moje srce razširi in zagotovo lahko nekaj ustvarimo skupaj, ker se to se ne dogaja po naključju. Pa tudi, če se samo enkrat srečamo in si olepšamo dan, je bilo vredno. Če bomo skupaj zavihali rokave in hlačnice in se konkretno spravili delat, bo pa še toliko bolj zanimivo.
 

Odgovor za vse, ki me sprašujete ... Seveda bom še pisala knjige, scenarije, pesmi. Zgodbe o ljudeh, ki so se trdno odločili objeti in zaživeti svoje poslanstvo. Se povezali in postali razlika, ki so jo iskali v svetu.
Zgodbe bodo govorile o ljubezni, ravnovesju, iskrenosti, pogumu, strasti, obilju in vseh kontrastih tega, ki jih doživljamo na poti iskanja Sebe.
Izberi novo poglavje. It's Fenix time!
 

petek, 01. november 2013

Odstrnimo globlji smisel 1. novembra ...

 
Ti dnevi leta so posvečeni spominjanju umrlih, urejanja grobov in vsega, kar pač spada zraven. Če si upamo odpreti srce, obudimo lepe spomine na ljudi, ki jih ni več ob nas in jih bomo za vedno pogrešali. Nekatere rane ob izgubah pomembnih ljudi pa niso bile nikoli prebolene in tam, kjer smo bili ranjeni, je omrtvel tudi del srca, povezan z zmožnostjo LJUBITI.
 
Predlagam torej, da se danes ne spominjate le umrlih bližnjih, ampak tudi odmrlih delov svojega srca, kremiranih sanj, utopljenih upov, zatajenih besed … Morda se boste zjokali nad njimi in to je normalen del procesa žalovanja, ker ga vse te male smrti potrebujejo in jih ne bomo obšli, pa če se še tako trudimo.
 
Srčne rane se zdravijo podobno kot telesne, čeprav jih ne vidimo. Jih pa čutimo, še kako jih čutimo, pravzaprav pišejo neviden scenarij našega življenja. O tem sem nekoč pisala esej Klub zabrazgotinjenih in če najdem način, ga bom pripela za downloadat, lahko pa ga pošljem komu na mail. Pri ozaveščanju in zdravljenju zelo pomagajo Karte zdravljenja, ki jih toplo priporočam.
 
Naj vam povem dobre novice! Tudi v napol zažganem deblu obstaja iskra, ki jo bo razpihal pravi veter, ko se opogumite in se mu nastavite. Spomnimo se, kje v preteklosti so obviseli deli nas, nekatere pustimo tam, nekatere vzamimo nazaj in se sestavimo v podobo sebe, kakršni resnično smo.
 
Pokopljite prosim z današnjim 1. novembrom vso svojo krivdo in samoobsojanje, ker nečesa niste naredili tako, kot zdaj veste, da bi bilo optimalno. Ravnali ste tako, kot ste v danem trenutku zmogli, vprašanje pa je, ali boste še naprej del problema ali boste raje poiskali rešitve. Ker OBSTAJA dober razlog, zakaj so stvari take kot, so, in zakaj ste prišli na svet; če ga ne odkrijete in ne izpolnite poslanstva, prikrajšate svet za svojo briljantnost (dober citat Poslove boginje).
 
Dajmo se o tem pogovarjat, osvobajajmo se vzorcev in zaživimo svobodo, po kateri hrepeni naša duša! Je na drugi strani ujetosti v vzorce, kar govorim iz izkušenj in vidim, da ljudem pomaga. To pa je tudi vse, kar lahko naredim, ker lahko prave ključe za uganke svojega življenje poiščete samo vi sami.
 
Spodbujam vas še v obliki posebne cene Kart zdravljenja, ki velja samo danes in jutri, za vas, ki ste se 1.11.13 odločili za THE spremembo. Pošljem (ali v Mb predam) vam jih za 22 namesto običajnih 28 evrov. Naročite prosim na moj mail mea@mea.si.
 
Predlagam novi moto:
DANES VSTOPAM V SVOJE SRCE IN IZ NJEGA DELUJEM
 
 

petek, 13. september 2013

Uživam na ta dan

in zahvaljujem se vsem, ki ste se spomnili name. Verjamem, da se kmalu vidimo tudi v živo, ker bom več v povezovanju letos. Ko je čas, je čas. Številke se poklapajo, planeti uglašeni, znaki prepoznani, lekcije usvojene, čas je za novo zgodbo in novo knjigo, kar bo eno in isto.

 
Priznati moram, da je bilo 36. leto najtežje leto do sedaj – preseglo je vse moje strahove in me napravilo zdravo ponižno do življenja. Reševalo me je zavedanje teh pomembnih modrosti, ki so se mi očitno vtisnile na pravo mesto:
-          najtemnejša noč je tik pred zoro (hvala Clarissa)

-          ko gosenica misli, da je konec sveta, postane metulj (hvala Blinki)

-          zaupaj, tudi ko ne bo zgledalo vredno (hvala Klemen)

-          če sem zmogla jaz, zmoreš tudi ti (thank you Chikako)

-          ne bo lahko, bo pa vredno (thank you Angel)

-          verjamem v vas in priznajte si zasluge, ki vam pripadajo (hvala Damijan)

-          prehod Plutona čez ascendent … ZDRŽI in potem Fenix! (Dorothea)

-          zvezde se rodijo iz kaosa (hvala karte Iskanje vizije)

-          trud je poplačan samo, če vztrajaš (hvala Olgica)
Hvaležna sem za prijateljske duše, ki me ljubeče tolerirajo in spominjajo, kakšna sem, ko se spravim v svojo pravo kožo. Naučila sem se ogromno o ljudeh v zadnjih letih. Ni bilo neboleče, razočaranja so pričala o tem, kako napačna so moja pričakovanja glede na realnost. Prizemljitve bolijo in hkrati zdravi vera, da bom zanje kmalu hvaležna. Ni je resnične spremembe in rasti brez skale realnosti.

Hvala zemlji in nebu, da zmorem v čudnih situacijah ohranjati zaupanje v višji plan, ki ima zadeve pod kontrolo oz. mi bo pihnil veter v krila, pravočasno porušil jez življenjske energije. Slutila sem, da bo to takrat, ko bom meter nad pločnikom, ker je tak pač njegov stil. Poznate občutek, da ste na ploščicah, pa čez pol leta ugotovite, da je bila še mansarda, hahahaha?

Neverjetno, koliko lahko človek zdrži ;)
Eno gromozansko prošnjo sem prejšnji teden usmerila v univerzum. Željo od Očeta za 37. rojstni dan kot potrditev karte Čudeži, ki me je spremljala cel teden. Naj se krivulja naenkrat preusmeri v pozitivo s presenetljivimi rešitvami ravno ob pravem času, kar mi bo odskočna deska za novo resnično dogodivščino, ki čaka samo še name in na vas, da se zgodi.

Verjela sem v to z vso preostalo močjo, ki se še ni raztreščila na čereh poskusov prehitevanja božanskega tajminga. Spirala se je na petek trinajstega zasukala navzgor in samo še tja se naj usmerja in že čutim žarke navdiha v svojih krilih! Kot da se na novo rojevam, olajšana preteklosti in dovolj ozdravljena bistvenih srčnih ran (beri iluzij), da se lahko spet ČUTIM, takšna, kakršna SEM v svojem bistvu. Posodobljena različica. Ni prvič. Poznam to fazo. Nekajkrat sem si prebrala zgodbo o sprehodu na Chirripo iz Uglašene; spomni me, da je na koncu vedno vrh. Vrh, čokoladica in sončni vzhod.
Sem skratka na začetku nečesa novega, obogatena z izkušnjami vrtinca, ki počasi sedajo in postajajo stavki. Želja po ubesedovanju curlja v žile in hrepenenje predajanja naprej vsega, kar se je nabralo kot bonus, ki pa je namenjen tudi drugim. Blagoslovi dobijo vrednost šele, ko jih deliš. V mojem primeru baje prihajajo skozi druženja, pisanje, govorjenje o tistih zadevah, ki so resnično vredne pozornosti – naše življenjske sanje. To si želim početi in hkrati s poslovnim hobijem poskrbeti za materialno plat življenja. TO JE TO. Ravnovesje.

Ta teden je našo družino obogatilo še eno rojstvo – nečakinja Eva je prišla iz varnosti trebuščka v ta naš čudoviti svet. Beautiful!
Radost na radost.
Od danes naprej sem tudi uradno lastnica hiške na hribu s pravljičnim razgledom, okroglo spalnico in sadnim drevjem (juhuuuuu!), izsedavam se na vijugastem kavču ogromnih rož nasproti kamina, ki ga bo treba podkuriti. In tu je dragi moški, duša moje duše, ki me ljubi tako, kot sem si vedno želela biti ljubljena. Plus bonusi ;)

Odkar sva se uglasila in funkcionirava v ljubezni, vem, da ni za univerzum noben čudež prevelik.

petek, 12. julij 2013

DELUJEŠ KOT PRIZMA ALI KOT LASER?


Pridejo dnevi, ko se ne morem izogniti refleksiji o tem, kako, kam in zakaj vlagam svojo energijo. Tema je bolj pomembna, kot sem si predstavljala.

Ni me sram priznati, da se včasih ujamem v vzorce, za katere sem verjela, da sem jih že predelala. Potem pa se deja-vu situacija ponovni v še bolj hard cord boli.
 A bom tokrat dojela? Ali se bom še kar vrtinčila in vrtavčila in izgubljala energijo na tisoč načinov, namesto da bi uživala v življenju in dovolila, da me podpre?
Vprašam se, kaj se lahko iz tega naučim, kaj bom spremenila, da opravim izpit in se premaknem na naslednji nivo. 

Hkrati z ozaveščenim vzorcem se pojavi ključ-no (nagradno) vprašanje:



 
Moje današnje ključno vprašanje je: 
hočem biti LASER ali PRIZMA?

Nasvet sebi: Ko je kriza in ne moreš kontrolirati posledic, se fokusiraj na svojo najmočnejšo točko. Čuvaj energijo, čuvaj energijo, čuvaj energijo za situacije, ko je potrebno nekaj pomembnega, in s premišljenim namenom premakniti v smeri rešitve. Obrni se navznoter, umiri se in se začuti, napolni. Ko pride pravi čas, ga boš prepoznala in se usmerila sproščeno, skoncentrirano.
Spočita, ker se nisi izčrpala za kr neko frfotanje in iztrošanje in smešne poskuse kontroliranja nečesa, kar je obsojeno na neuspeh. Sodeluj s tistimi, ki naredijo korake proti tebi in ne samo ti proti njim. Loči igralce od bleferjev in vlagaj energijo pametno.
V vsakem trenutku ti lastno počutje pove, ali si del problema ali del rešitve in lažeš si, če pričakuješ rešitev od kogarkoli drugega kot iz globine sebe. 

KDO MI ŽE LAHKO PREPREČI, da zavzamem svoje mesto v svetu in se zavem svoje vrednosti?
...
...
...
Samo in izključno oseba v ogledalu.

petek, 21. junij 2013

KONČNO MI JE JASNO, ZAKAJ SEM TAKO DRUGAČNA!

KER RAZMIŠLJAM DRUGAČE.
 
Ker mi je največja, iskrena želja ŽIVETI SVOJE POSLANSTVO.
Če ne bo uspelo meni postaviti vzgleda, kako bom k temu usmerjala svojega sina
in potem vnuke in vse tiste, ki mi zaupajo?
 
 
To je KLJUČ za prelom paradigme, to je predrznost, da zmoreš bolj verjeti v svoj občutek kot večinsko mnenje. Verjamem v tiste, ki so pokukali čez ograjo svoje parcele, odživeli dosti zgodb znotraj ene, spoznali neskončno ljudi, se raztreščili na mnogo koščkov in sestavili nazaj, se zrcalili v mnogih očeh in tvegali spreminjati perspektivo.
Brale ste o tem v Uglašeni, ko ste z mano potovale po vulkanih in slapovih, skozi džunglo in puščavo, skozi indijanske modrosti, čez dimenzije uma in vijuge podzavesti, po vetru zaupanja in plamenih strasti. Do življenja. Predvsem do Življenja.

Še vedno imam nekaj izvodov knjige, če jo želite ob sebi. Baje je dobra prijateljica. Gospodične in gospe, poslovnice in mame, študentke in babice mi z iskrami v očeh šepetate:

»Preden sem prebrala Uglašeno, sploh nisem slutila, kako zelo sem jo potrebovala.« J
Uglašeno čutite in utripate in hrepenite, ker tudi ve poznate svojo divjo žensko naravo in vonj po svobodi. Morda je spomin globoko zakopan, morda se ga spomnijo samo še celice, odkar smo v zgodovini duše iz tega ali onega bolečega razloga zapečatile svojo RESNICO.

Brale ste o tem v Milosti, kjer se skozi burno zgodbo Vala in Mije zrcalijo nianse, ki ločijo duhovnost do njenega nasprotja, iluzije. Začutile ste, kako zelo močen je treba biti, kako zelo ZAUPATI sebi in Bogu, da razpustiš dogme ustaljenega sveta, se podaš v neznano, greš tam do konca, nekega dne pa se zbudiš v zavedanje, da tudi to še NI TO. Svet se spet sesuje.
Minevajo leta, stvari se dogajajo, strahovi projicirajo v realnost, da sprožijo preobrazbo tistih delov osebnosti, za katere je prišel pravi čas. Druga država, diametralno nasprotna dejavnost od vsega prej, nov partnerski odnos, četrti tuj jezik, pospešen poslovni tempo, ogromno kilometrov, izzivi izven domišljije. Nekoč bo zagotovo knjiga!

Pomagalo mi je dejstvo, da ničesar ne moreš prehitevati in enostavno je treba zdržati do konca. Trud se splača samo, če vztrajamo. Hvaležna sem, da sem si ponovno drznila zaupati v Ljubezen in preživela njeno brušenje.
Še dobro, da sem prej brala prave knjige in se učila od pravih ljudi, tudi o tujosti in osamljenosti, ki sta sestavni del vsake preobrazbe. Nadgraditi se vsakih nekaj let oz. se preleviti v svojo izboljšano verzijo ni enostavna vaja, niti ne kotira visoko na lestvici splošne popularnosti.

Hvaležna sem, da so me ob pravem trenutku našle šamanske karte Iskanje vizije in Karte zdravljenja, pri katerih sem prispevala samo prevod in izdajo preko svoje založbe. Sem njihova večna učenka in lahko z vami podelim predvsem to, kako so pomagale meni in kako bodo pomagale vsakomur, če iskreno želi zaživeti svojo resnično poslanstvo.
Hvaležna. Hvaležna. Hvaležna.

Ker me je še VEDNO tako ali drugače rešila divja ženska narava, neugasljiva iskra, ki jo POZNAM, prebudi pa jo moje lastno zaupanje vanjo, spomin na svobodo in brezmejnost, ki sem jo že živela. Poznam svežino nove dimenzije, ko se preboj končno zgodi! Seveda rabi svoj čas in spet – hvaležna sem za potrpljenje, ki ga včasih nisem poznala v sebi in je bilo moja najšibkejša točka. Potrpljenje pridobiš po-trpljenju in pri meni žal res ni šlo nič drugače.
TODA!

Življenje me lomi, vendar ne zlomi. Zadnje dni se mi po dolgem času spet ježijo dlake od radosti in to večkrat na dan, predvsem ob druženju z novimi ljudmi, ki mi vstopajo v življenje in vem, da ne prihajajo po naključju in da bo vse OK. Stvari se končno postavljajo na svoje mesto.
Čutim Sebe vsak dan bolj. Korenine in krila in vonj po divjem. Vonj po Ženski.
Meastična spoznanja o tem, ZAKAJ JE SMISELNO ZAŽIVETI SVOJE POSLANSTVO in KAKO TO NAREDITI, vam zaupam v kratkem J.

Recimo 27.6.2013 ob 19h v hotelu Piramida? 
Art kavarna je rezervirana za nas in srečale se bomo, če potrdite, da želite doživeti prenovljeno Meo.
 
P.S. Pogrešala sem vas. Pogrešala sem Sebe.





torek, 11. junij 2013

HVALEŽNA SEM SI,

 

 
da zmorem zaupati in vztrajati, ker šele takrat se trud (po mojih izkušnjah) izplača. Ugotavljam tudi, da je moja vera v dejansko uresničitev ciljev in želj bistveno močnejša kot pri večini ljudi, tudi v časih oseke je to svetilnik, ki me vodi skozi. V tem se razlikujejo ljudje, ki upajo na čudež, in tisti, ki ga soustvarijo s svojim delovanjem in jim ni pretežko stopiti iz cone udobja, ko situacijo to potrebuje. Takih je več in želim se povezati.

V trenutnem osrednjem projektu kličem k sodelovanju tistih nekaj izjem, ki si drznejo zaupati v to, da so vredni izredne priložnosti. Vodita nas namreč izredna mentorja, ki sta že mnogo ljudi po svetu pripeljala po njihovi poti do samouresničitve na vseh življenjskih področjih in prinašata priložnost, s katero si lahko preoblikujemo življenje tu in zdaj.

Na koga se dejansko obračam in kaj lahko storiš ti zase in za svoje prijatelje?
O tem izvoli prebrati na drugem blogu - Poslovnost, ki je več kot to.
Upam, da tehnika deluje korektno, prosim za feed back.

www.meabiz.blogspot.com

ponedeljek, 20. maj 2013

MOJE ROMANJE ZA VIZIJO JE DOVRŠENO.

Smer je jasna in vrata so odprta.

 

S tem prihaja čas dejanj ter nadgradnja dosedaj poznanih izkušenj.

V obdobje zavestnega ustvarjanja svojega življenja vstopam skupaj s človekom, ki je prinesel v moje življenje največ izzivov in nagrad na vseh področjih. Izbirava novo poslovno pot in to želiva podeliti s tistimi, ki vas zanimajo spremembe.

 MEA VALENS in KLEMEN KOROŠAK
 

Srečamo se 22.5.2013 ob 19h

v art kavarni hotela Piramida.

sreda, 15. maj 2013

Prioriteta - Angel Lee

Omenjala sem, da se nameravam angažirati na poslovnem področju, torej soustvarjati materialno eksistenco ter tudi v tem kontekstu povezovati podobno misleče ljudi po principih novodobne organizacije. Prepustila sem usodi, naj mi pokaže, katera smer bo trenutno prioritetna in okoliščine so prevagale v poslovno udejstvovanje, znotraj katerega bo obilo priložnosti, da živim še vse ostale dele sebe, uglašujem, povezujem, praznujem.

Kaj to pomeni?

Izziv, s katerim sem se zadnja leta ukvarjala, je:

Ali je možno v časih "pomanjkanja" utreti pot obilju in se z integriteto lotiti poslovnega projekta, ki bo voljnim in pripravljenim ljudem ponudil zanimivo alternativo prihodka in izboljšanega življenjskega sloga, sploh glede na trenutno stanje našega gospodarstva.

Zadnji dve leti sem se pogovarjala z mnogimi in spraševala po poslovnih zamislih, ki bi jih lahko uspešno izpeljali:
- tu in zdaj, pa hkrati globalno
- brez prevelikih vložkov in tveganj
- brez da bi morali svoja (prenatrpana) življenja bistveno spreminjati
- v sodelovanju z ljudmi, ki jih začutimo kot kredibilne in imajo podobne vrednote kot jaz.

Žal je bilo vse, kar sem uspela izvedeti, prekomplicirano, pretvegano in brez realnih možnosti za takojšnjo izvedbo ali pa je bilo očitno, da zadeva še ni dozorela. Večina ljudi kljub globokemu nezadovoljstvu s službenim oz. poslovnim življenjem ni imelo plana B, torej ideje, kaj narediti za spremembo. Kako svojo sedanjo stvarnost preobraziti v nekaj, kar bo bolj izpolnjujoče, nagrajujoče in bo podpiralo razvoj njihovih potencialov.

Izkoristila sem torej JOKERJA, ki ga imam v zavesti že 10 let in verjamem, da je eno od največjih daril, kar mi jih je podarilo življenje. Ime mu je Angel Lee, je azijskega porekla in živi med Ameriko in Japonsko, deluje pa kot mentor ljudem po vsem svetu, ki si želijo poslovno in osebnostno uspeti. Zaupanje do njega sem pridobila v preteklosti in vsesekozi vedela, da je prava oseba zame, ko bom pripravljena sprejeti svojo vlogo v svetu in se odpreti življenjskemu slogu, kakršnega čutim kot možnega.

S partnerjem sva Angela obiskala lani na Floridi in skupaj smo preživeli precej časa. Delil je z nama mnoga svoja spoznanja, izkušnje, vrednote, ki so nama definitivno potrdili, da želiva delovati pod njegovim vodstvom. Glede na njegove dolgoletne izkušnje sva mu prepustila izbiro konkretne poslovne priložnosti, ki bo vsem udeleženim ponudila največ za njihov trud in omogočila tudi Slovencem v naslednjih letih možnost bistvenih sprememb na bolje. Po večmesečnem iskanju je prišla novica, da je našel priložnost, o kakršni mnogi sanjajo.
IN ZDAJ SE GREMO RESNO IGRAT!

Je pa darilo v posebni embalaži. Potrebno je namreč precej zaupanja in zmožnosti videti skozi, torej sprejeti informacije brez predsodkov, z umom, odprtim za možnost, da gre za pravo priložnost.

To boste ugotovili sami, in sicer 25.5.2013. Angel namreč prihaja na dan mladosti skupaj z zaročenko Chikako v Maribor, da boste prejeli informacije iz prve roke in začutili, ali prihajata tudi za vas. Zaradi svojih življenjskih zgodb in raznolikih izkušenj sta Angel in Chikako osebi, ki ju je vredno spoznati, ker sta ustvarila skupaj s svojimi sodelavci izreden uspeh v svetovnem merilu, pri čemer sta na integriteti samo pridobivala.

Verjamem, da poslovne priložnosti prihajajo do nas na različne načine, in hvaležna sem, da lahko tudi sama ponudim svoj prispevek za bolj uglašeno prihodnost. Zaupam, da bo glas prišel do pravih ljudi.

P.S. Kdor bi želel poslušati, kaj sta Angel in Chikako povedala tisto soboto, so posnetki dosegljivi na dropboxu - interesentom pošljem link ali posredujem CD-je. Gre za teme, ki spreminjajo življenja. Ne pretiravam.

ponedeljek, 13. maj 2013

Ovinki, po katerih se pretakamo skozi življenje

Zadnje čase jih je spet kar dosti na kupu, kot na poti do mojega doma. Naučila sem se jih ceniti in hvaležno pobirati bonuse, ki jih najdevam spotoma, ne da bi se pritoževala, zakaj včasih bližnjice ne obstajajo ali pa niso konstruktivne.

Težava z določanjem prioritet se je v teh dneh na hitro in elegantno razrešila; vse bolj se kristalizira moj prioritetni fokus za naprej, s čimer vas presenetim jutri in v naslednjih tednih.

Za danes zamišljen dogodek se je prestavil na 23.5. ob 18h v kavarni hotela Piramida, vsebina pa se še oblikuje z mano vred.

In - kako si ti? Pluje tvoje življenje s polnimi jadri?

sreda, 01. maj 2013

Skupnost UGLAŠENA

Naj bom prizemljena, ko sem odzemljena!

 
 

Zveni nemogoče, pa vendar si dovolim izreči tako željo. Če uspe drevesu, da je hkrati pripeto na zemljo in širi veje v nebo, lahko tudi meni.

 
Paradoksi se po moji izkušnji običajno izkažejo kot tisti ključni prelomi paradigem, potrebni, da naredimo preboj iz obstoječega v želeno stanje.
 
 
 
 
Včasih se mi poheca, da je naša usoda kot tista krogla, v kateri pretakaš kroglico po poligonu in na nekaterih izzivih sicer odletiš iz ovinka, ampak ne moreš naprej, dokler tega ovinka ne sfuraš.
Moja trenutna lekcija v tečaju prizemljevanja (hehe) je imenovana sprejemanje. Do zdaj sem se naučila o vseh niansah dajanja in homeopatski dozi sprejemanja, zdaj pa je čas za ravnovesje. Tu, na našem mavričnem hribu, sem brezglasno zakričala polni luni SPREJMEEEEEEEEEEEM in ALELUJAAAAA! Sprejmem idejno, duhovno in konkretno podporo pri delovanju od ljudi, ki si želijo prestopiti na naslednjo raven svojega življenja in pomagati pri kreiranju drugačne resničnosti.
Poco a poco.
Zaupam, da lahko z integriteto izpeljem vse, kar mi skozi domišljijo sestopa v zavedanje, vendar tega nikakor ne morem fizično izpeljati sama, je bistveno preveč.
 
Ključ je ta: če se sfokusiram na tisto, kar najboljše in najraje počnem, in pritegnem kompatibilne ljudi z enako željo – delati to, v čemer so najboljši in jih iskreno veseli - pridobimo ogromno količino skupnih referenc, poznanstev, nasvetov, veščin, idej, dogodivščin, možnosti in vzvodov.
 
Povezovati je moj talent, ki ga objemam v naslednjem poglavju življenja, in združuje izkušnje vseh dosedanjih poti. Na umetniškem, duhovno-duševnem in poslovnem področju. V kreiranju win-win situacij uživam in se počutim, kot da plešem z življenjem. Ozaveščam, kaj je pri vsem skupaj dejansko moja naloga in kaj poslanstvo drugih, vas, ki prihajate v moj (kmalu naš skupni) srčni prostor. Naj se kot biblijski Rdeči šotor razpne čez naše ljubo mesto in od tu navzven, do koder ga bo ponesla naša domišjija.
Moja prošnja Univerzumu ob tem je bila: Naj me najdejo tiste, ki me iščejo. Izražala bom svoja sporočila in če čutite, da se vas dotaknejo, smo si verjetno namenjene. Vsak nov dan mi prinese novo čudovito Žensko, ki kakor da sem jo iskala, ona pa mene. Osvežujem vas torej z informacijo, da NISTE SAME, ogromno dušnih sester imate, ki se ukvarjajo s podobnimi izzivi, in prihaja čas, da se spoznate. Sprejmete in ponudite podporo na način, ki vam omogoča razvoj.
 
Želim vas za začetek povezati na enem mestu, kar bi bil javni dogodek v MB. Pod klicem Razcvetimo se s pomladjo bi predstavila nekaj zelo zanimivih Žensk, ki jih ŽELITE doživeti in slišati njihove izkušnje. Te dni bo spisano vabilo in splanirano. Pravi trenutek prihaja, skoraj je že tu. Igram se z datumom 13.5., razmišljam o lokaciji … kak predlog?
Če gojiš do mene neko mero zaupanja in čutiš impulz, da bi me na tak ali drugačen način rada podprla pri razvoju in manifestaciji idej, sem odprta za predloge, ponudbe in povezave. Ne grem se več monologa in teoretiziranja in prosim za sodelovanje tiste od vas, ki ste pripravljene kaj spremeniti najprej v sebi, potem pa v okolju, in to ZDAJ.
Dovolj ponižna sem postala, da prosim za pomoč in jo bom sprejela, pa hkrati dovolj močna, da svoje delovanje podprem s srcem in izpustim starodavni strah, da bi kakorkoli s kom manipulirala, če si dovolim biti to, kar sem. Nekateri namreč ne zmorejo verjeti v paradoks, da je možno delovati z integriteto na več področjih hkrati, jaz sem pač večna učenka in ta izziv me je vreden.  Tebe tudi.
Vabljene v skupnost UGLAŠENA vse ptice iste, enake ali podobne jate, zajadrajmo s pravim vetrom!
Kmalu tudi na FB in v medijih, marsikje, tudi z vašimi pobudami.
Pričakujem vaš odziv, drage sestre, kar na blogu ali na mail uglasena@gmail.com, ki sem ga otvorila za vas ravnokar, dokler ne naredimo spletnih in fizičnih srečevalnic.
Jaz že v nizkem štartu. Mi boste pomagale razširiti sporočilo, da prihaja svež, NOV VAL ženskosti, prosim? Zaupaj - tudi tebi bo lažje in bistveno bolj veselo, če se bomo razvijale skupaj!
fotka: Angelina

sobota, 20. april 2013

Ni greh govoriti

NI GREH
(stara pesmica, ki bo nekega dne zapeta)
 
Ni greh govoriti o stvareh, ki bolijo,
ki vse stare rane ti razgalijo.
Ko pogledaš si v svoje tihe oči,
dobro vidiš, da v njih si ti, samo ti.
 
Ni greh dovoliti žalosti, da poplavi,
da te solzice zalijejo,
saj se z njimi tvoja duša zdravi
in vse njene rane celijo.
 
Prosim, ne igraj se s seboj in ne razglašuj srca,
saj pa veš, da v sebi si doma.
Prosim ne pusti, da to breme zlomi te,
čuti se, spreglej, stisni zdaj k sebi se.
 
Greh je prepustiti se labirintu zablod,
drugim dopustiti, da določajo ti smer,
sebe izgubiti, da bi ti kimal svet.
plaziti, namesto vzeti si zalet.
 
Greh je streti sanje, odradirati pravo pot,
mijavkati kot muca, ko počutiš se kot zver,
skriti silno moč, da bi neviden ostal,
to je isto, kot da svojo dušo si prodal.
 
Samo če si, kar si, lahko okolici kaj daš,
dvigni glavo, spomni se darov, ki jih v sebi imaš!
 
Prosim, ne igraj se s seboj in ne razglašuj srca,
saj pa veš, da v sebi si doma.
Prosim ne pusti, da to breme zlomi te,
čuti se, spreglej, stisni zdaj k sebi se.
 
 
Pa še pesem skupine Passanger, ki mi je všeč.

sobota, 13. april 2013

Klub zabrazgotinjenih


Ta fraza me spremlja že vrsto let, pobrala pa sem jo iz trinajstega poglavja svoje najljubše knjige, katere avtorica je Clarissa Pinkola Estees - Ženske, ki tečejo z volkovi. Pogosto rečem, da je ni knjige, ki bi mi na svetu dala in pomenila več, kar je čista resnica, in to vse bolj.

Prepojena sem s Clarissino modrostjo, ki jo tako ali drugače živim že odkar sem prvič prebrala knjigo in poslušala avdio posnetke. Vodila me je skozi vse ups and downse, dramila v meni prvinske energije, tako sončne kot senčne plati, me spremljala skozi procese transformacije in še in še več. Njen glas me je pomirjal, njene zgodbe celile kot najbolj močno, a blago zdravilo hkrati, kazala mi je pot in polagala obkladke, ko sem se ponovno potolkla na isti stopnici. (Do)povedala mi je vse tisto pomembno, kar naj bi mi povedala mama, pa ni vedela, ker njena ni povedala njej in tako nazaj. Vsako leto jo razumem drugače in čutim, da vse globlje in sem HVALEŽNA.

Ko sem pred nekaj leti spisala esej Klub zabrazgotinjenih (ponudim v branje takoj, ko ga izbrskam iz arhivov),sem pod tem naslovom izrazila prepričanje, koliko pomembno je ozavestiti in zdraviti ranjene dele svojega bitja, čemur sem se dolga leta posvečala bolj kot gradnji kariere ali česarkoli drugega zunanjega.

Hkrati mi je bilo v notranjanosti dano vedeti, da je Klub zabrazgotinjenih ime za tisti neformalni klub, ki naj ga osnujem z namenom, da bo povezoval dušne sestre in brate, ki so pripravljeni svoje rane spremeniti v brazgotine in blagoslove. To je del "šolanja" za tiste od vas, ki ste se odločili postati zavestni kreatorji svojega življenja in objeti svoje poslanstvo. Poenostavljena formula je sledeča:

- soočiti se s svojimi ranami,
- ozdraviti čustveno-miselne vzorce, ki so zaradi njih nastali in določajo sedanje izkušnje,
- sprejeti, razviti in podeliti s svetom darila, skrita v naših dušah.
 
Temu pravim proces brazgotinjenja in je ena poglavitnih tem, o kateri se nameravam v prihodnje pogovarjati na tisoč in en meastičen način. Danes to novico objavljam samo zato, ker imam posebej rada trinajsti dan v vsakem mesecu in se želim z objavo zavezati, da v bližnji prihodnosti dejansko ustvarim možnost, da se povežete v Klub zabrazgotinjenih in z božanskim pospeškom napredujete po poti duhovno-duševno-materialnega razvoja.

nedelja, 31. marec 2013

Branje iz Kart zdravljenja

Včasih me sprašujete, kako si sama pomagam z nasveti Kart zdravljenja, ko želim razrešiti odprta vprašanja svojega obstoja in delovanja. Takole.

Danes sem se še zadnjič ukvarjala s temo, kaj je tista ročna zavora, zaradi katere se kljub zavedanju darov in sporočil, ki jih imam za svet, raje spravim v bolnico kot v objem svojega poslanstva, hmmmm! Še vedno se obotavljam pri potezah, ki bi pomenile tisto najbolj pravo smer, pri kateri mi srce igra kot božansko uglašen instrument in se pretaka Ljubezen. En korak je tale današnji malo drugačen blog zapis, evo.
Vem, da se z enakim vprašanjem v teh časih marsikdo ukvarja, zato poglejmo karte na to temo. Ležeči tisk so skrajšane razlage iz knjige Karte zdravljenje, drugo pa moji komentarji – brez tega pač ne gre. ;)
Kaj je tista nevidna »ročna zavora«, ki me ločuje od Živeti Sebe tu in zdaj?
1. Jonov vzorec
Gre za osrednji vzorec, na katerem so zgrajeni vsi drugi. Izvira iz biblijske zgodbe o Jonu, pred katerim se je prikazal Bog in mu naročil, naj prenese prebivalcem mesta Nineve pomembno sporočilo. Jon se je najprej strinjal – kar bi se vsak v Bogovi prisotnosti – nato pa ga je prevzel strah, da je on premajhen in naloga prevelika, da bi jo lahko izpeljal. Odšel je torej na križarjenje in med strašnim viharjem priznal kapitanu, da je nevihta božja kazen njemu, ker ni izpolnil obljube. Kapitan je Jona vrgel v morje, požrl ga je kit in po treh dneh v kitovem želodcu se je le odločil izpeljati poslanstvo, kar je bila boljša opcija kot smrt. Ob tej odločitvi ga je kit izbruhal, prenesel je sporočilo v Nineve in ljudje so prisluhnili.
 
Podobno se je naša duša strinjala opraviti nekaj, kar bo velikega pomena za svet, toda ko smo se pojavili na Zemlji, smo se pogreznili v stanje popolne pozabe. Ego nam sicer govori, da imamo veliko poslanstvo, ki pa ga ni mogoče izpeljati. Zamoti nas s »križarjenjem«, da se skrijemo pred poslanstvom, ki je pravzaprav obljuba duše. Zajame nas vihar sporov in pogoltne nas kit težav. Jonovi trije dnevi v kitovem želodcu simbolizirajo preobrazbo, čas, ki je potreben za odločitev opraviti svoje poslanstvo. Pomaga vedeti, da ga ne bomo naredili mi, ampak bo opravljeno skozi nas. Podprti bomo na vsakem koraku poti, le zbrati moramo pogum, da se prikažemo na prizorišču. Odločnost odstira strah in nas premika proti izpeljavi tega, za kar smo bili poklicani. Čas je, da objameš svoje poslanstvo ter sprejmeš milost, ki je na razpolago!
 
 
Trije dnevi so v moji optiki tri leta. Takrat sem nazadnje zapustila varnost znanega in se prepustila obdobju intenzivne preobrazbe, prizemljevanja. Zavedam se, da je zdravje po toliko časa intenzivnih življenjskih šol, umika pred svetom in zapostavljanja dušne pesmi krknilo kot opozorilo, naj se osvobodim obroča, ki me stiska čez prsi in preprečuje dihanje iz polnih pljuč … že tako akutno, da je sestopilo na fizično.
V pomoč mi je v sredo prebran odlomek iz Tečaja čudežev – 333 – ki opozarja na konflikt znotraj mene.
Na prvi, drugi in tretji pogled moje življenje izgleda tako, da bi morala izbirati med svojim dušnim in poslovnim delovanjem. Glasovi od zunaj, pa tudi od znotraj mi sugerirajo, da je povezati oboje utopija, sploh v teh časih, v meni pa konflikt ob dejstvu, da se ne nameravam več odpovedati nobenemu delu sebe. Vsak ima svoj smisel in vrednost in sporočilo in potreben je le dober dirigent, ki lahko ta orkester uglasi v harmonično celoto.
ALI – ALI.
Ultimatov nikoli nisem dobro prebavljala, res pa sem sklepala kompromise, na katere po četrtem pogledu nisem ravno ponosna, po petem jih razumem v širši sliki, v nadaljnjih pogledih pa si jih odpuščam. Ampak! Že marsikdaj sem se lotila navidezno nemogočih izzivov, ker se mi zdi preseganje poznanega in seganje po zvezdah edini smiseln življenjski slog. Ko ne čutim več smisla, se sproži alarm – božanska brca v koščeno rit.
Zavedam se torej konflikta, ki je v meni naseljen zaradi kolektivnega (ne)zavednega, ga spuščam kot preživelo zgodbo in s tem pridobim možnost presoje, ali bolj zaupam dvomljivim, okrušenim glasovom ali tistim navdihujočim, ki so mi že dovoljkrat ponovili, da JE MOŽNO:
Uglasiti se z Izvorom ter preplesti v harmonično celoto svoj materialni, duševni in duhovni obstoj. Postati JAZ, kakršna resnično sem in kakršno me vidi On, ki me je ustvaril.
Na materialnem področju je moje poslanstvo vzpostaviti v praksi principe poštene poslovnosti skozi mentorstvo v okviru globalne novodobne organizacije. Na duhovnem je moje poslanstvo predajati spoznanja o marsičem, kar je dozorelo ali še zori v meni in je ta hip očitno pomembno za človeštvo – o preobrazbi čustveno-miselnih vzorcev, gojenju odnosa z zapostavljenim otrokom v sebi, o ustvarjanju pogojev za zrelo in uspešno partnerstvo, objemanju svojih talentov in sanj. Dihati s polnimi pljuči, odpreti srce in početi vse z Ljubeznijo in Zaupanjem, prenašati po milosti prejete darove tistim, ki jih želijo prejeti in deliti svoje.
Moja izbira je očitna.  Priti ali ne priti iz kitovega želodca torej ni več vprašanje.
Zakaj potem še ne zberem poguma za skok v neznano – korak popolne predaje in zaupanja? To mi je že nekajkrat uspelo in vedno se je dobro končalo. Zakaj kljub številnim vzpodbudam ne zmorem dokončno verjeti, da me bo spet ujel pravi veter za ustvarjanje človeško-božanskih mojstrovin, ki kalijo v meni? Je to slučajno EMŠO, hihi?
 
20.  Vzorec krivde
 
Gre za enega zelo globokih vzorcev, ki obstaja v več plasteh in je povezan z umikom pred svetom in s samokaznovanjem. Verjamemo, da smo nekaj storili narobe ali nam nečesa ni uspelo narediti, nato pa smo tej tako imenovani napaki postavili spomenik. Vsaka trenutna bolečina je povezana z nečim iz preteklosti in se preslikava v sedanjost. Če bi izpustili kopreno krivde, bi se od preteklosti naučili potrebne lekcije in razpustili bolečino, s čimer bi popravili »napake« in pridobili modrost. Toda ego zavlačuje s procesom ter uporablja krivdo za prikrivanje strahu pred napredkom.
Kadarkoli naše vztrajno prizadevanje ni primerno nagrajeno, pravzaprav poskušamo odplačati navidezno krivdo, kar ustvarja začaran krog samokaznovanja, namesto da bi nam pomagalo živeti svoje bistvo in njegove resnične vrednote. Na določeni ravni so se vsi negativni dogodki v tvojem življenju zgodili zato, da se lahko kaznuješ za neko zgodnejšo krivdo in jo še povečuješ. Če se hočeš osvoboditi, se napoti po sledeh krivde do njenega izvora in jo preobrazi v dragoceno spoznanje. V nasprotnem primeru se boš še naprej kaznovala, saj je krivda tako zelo boleča, da jo ali projiciraš na druge skozi obsojanje ali pa jo kompenziraš s samokaznovanjem in žrtvovanjem. Odpuščanje sebi in drugim je način za korenito zdravljenje krivde.
 

Nobena izjema nisem, poznam razžirajoče misli in pritiske tega vzorca (ki ga je prvi začutil Adam, ustoličilo dogmatsko krščanstvo, nalezlo pa se je celotno človeštvo, hehe). Celo med zelo talentirane spadam, kar se tiče samokritike in zahtevanja popolnosti od sebe. Nekatere moje izbire in odločitve so mi ponudile »upravičene« razloge za občutke krivde in posledičnega samokaznovanja, kar je luknjalo rezervoar življenjske energije – cefralo moja krila.
K sreči je vedno prišla pomoč od znotraj ali od zunaj, da sem zmogla uvideti svetlobo – pod krivdo skrite blagoslove in globlje zavedanje; vedno znova in na nešteto načinov sem spuščala strupene misli, ki onesnažujejo srce. Nekatere se vračajo v tako zamaskiranih oblikah, da me osupne … diham, ozaveščam, preobražam.

Krivo se počutim pred sabo, ker nisem in ne delujem vedno tako, kot bi od sebe pričakovala, torej ne zmorem 100% živeti tega, kar imam za pravilno delovanje. Ampak! Nekoč sem dobila nasvet: ko želiš nekaj globoko dojeti in integrirati v svoj osebnostni mozaik, o tem razmišljaj, sprašuj, poslušaj in govori. Samoočitke presvetljujem z zavedanjem, da je iskrenost najbolj moja pot, zato si ne natikam lažnih medalj. Sploh nobenih medalj, samo barvite uhane.
 
Tokrat me verjetno ustavlja tudi krivda do tistih čudovitih delov mene, ki jim ne dajem »prava glasanja« in dovolj podpore, da bi se razživeli. In s krivdo do tistih senčnih delov mene, ki sem jih skozi čas odpisala ali zatajila po krivici, namesto da bi se z njimi soočila, jih sprejela in integrirala vase njihove blagoslove. Kot je nekoč rekel dragi prijatelj: »Demon ni to, kar je v nas, temveč to, kar mi iz tega naredimo.«

Rešitve so enostavne:
 

Čaščenje resnice pomeni, da bo Resnica častila nas. Osvobodila nas bo, prinesla sproščenost in izpolnila srce, priskrbela bo konstantno pretok v pravi smeri ter opustila spore, bolečino, zmotne interpretacije ega; raje nas bo naučila posvečati čas izkušanju večnosti, kar je njen dejanski namen. Resnica nas plast za plastjo osvobaja žrtvovanja in vlog, s čimer nam omogoča pristnost. Spore osvetli na povsem nov način in nam razširi pogled; prinaša svetlobo v temo in ruši zaporniške zidove vzorcev, čeprav je to prej izgledalo nemogoče.  Ker vzorci niso Resnica, jih lahko preidemo, namesto da popuščamo egovemu izsiljevanju. Ko prepoznamo svoje napačne izbire, lahko sprejmemo nove odločitve ali prosimo, naj se nam Resnica razodeva.
 
Če si prejela to karto, ti je podarjen ključ do svobode v obliki čaščenja Resnice. Objemi ga, saj ima vse, kar potrebuješ za osvoboditev. Resnica in vzorci ne morejo soobstajati; težave, bolečina in pasti zbledijo, ko se pojavi Resnica. Dovolj si pogumna, da najdeš pravo pot. Če le zbereš odločnost za čaščenje Resnice, boš z njo osvobodila tudi druge. Uporabi meč Resnice za sekanje vzorcev ega in navezanosti na ljudi, stvari in okoliščine. Prepusti se povezovanju in pristnim odnosom, ki te bodo osrečili. Resnica je Bogovo darilo zate in čaščenje Resnice je čaščenje tega darila.
To je to! Naj se zgodi moja
84. Usoda
Naša usoda je tisto, za kar smo prišli v to življenje. Vsi smo tukaj zato, da bi se spomnili sebe kot duhovnega bitja in se vrnili v stanje čistega bivanja, toda osebna usoda je naša unikatna identiteta v tem življenju, povezana z izkušnjo sebe kot svetlobe in večne duše. Ko objamemo svojo usodo, ki jo lahko živimo samo mi, se nam razkrije vse znanje. 
Naša usoda je naša osebna sreča in pomeni izpolnjevati sebe in svoje bližnje. Živeti svojo usodo pomeni sprejeti vlogo pri preobražanju sveta. S sprejemanjem vrednosti in mogočnosti, ki nam ju je dodelil Bog, delujemo iz popolne gotovosti in pomagamo drugim sprejeti njihovo edinstveno moč.
 
Del božanske Enosti si, torej ni nič močnejše od tvoje zavestne volje. Sprejetje te identitete odpira večnost in božanskost v tebi, saj se bo ob tem tvoja volja uglasila z božjo in podprla delovanje, ki prinaša Resnico v svet razočaranja in utvar.
Osrednji namen tvojega življenja je prenašati božansko energijo v svet, ob čemer neposredno komuniciraš z Bogom. S širjenjem sočutja pospešuješ preobrazbo, saj si neusahljiv studenec, ki se napaja iz Izvora. Struga čudežev si in tvoja ljubezen izpodbija zmotno prepričanje, da v tem svetu ljubezen ni mogoča. Svetloba, ki jo pošiljaš v temo, daje drugim ljudem aperitiv nebes, saj približuješ Boga zemlji in pomagaš ljudem izkusiti božanskost.

Torej, drage metulje in dragi metulji … Tu sem za vas!
Hvaležna za moč, da se zmorem pobrati vsakič, ko priletim na ploščice. Pobiranje je včasih hitro, včasih pač traja. Hvaležna sem za vse človeške angele in situacije, v katerih mi Oče dokazuje svojo brezpogojno ljubezen in me blagoslavlja s srcem, ki jo zmore širiti naprej.
Nisem ena od tistih, ki ji je beseda življenje sinonim za travmo, dramo in trpljenje, čeprav je včasih tako izgledalo. Nikoli ne razmišljam o vzorcih, ne da bi govorila tudi o njihovem preobražanju - o darovih, zdravljenju in milosti. Vedno in povsod vas bom spominjala na vaše unikatne, a pokopane zaklade ter verjela vanje bolj, kot verjamete sami, dokler si ne boste več mogli zanikati svoje edinstvene vrednosti. Mnoge dragocenosti boste izkopali v sebi in z njimi polepšali svet, če ste pripravljeni zaupati. Trdno verjamem, da se vsaka iskrica lahko razplamti v mogočen plamen ter da za nikogar in nikoli ni prepozno. Potrebno je le prepoznati, da KO JE ČAS, JE ČAS. Zdaj pa akcija!