sreda, 20. november 2013

H kot hibiskus ... spomin na neki november


Kristalno mrzla, kot se za vodo v podzemski jami spodobi, ostro prestreže skok na glavo. Zakriči pod gladino, šok in osvoboditev hkrati, preboj v svežino. Migeta in se smeji, plast prahu se raztopi in prelevljena je v hipu, jamska ribica. Prekopicava se po tukriznosti, se približuje s kalcijem pokritim stenam jame, ki ji pravijo Nichte-ha, Lepota. Gola kot žrtvovana mladenka iz kake legende se raztaplja v hladu podzemlja, boža stene in se spogleduje s stalaktiti.

Pod vodo odpre oči in v soju svetlobe zasluti velike stalagnite in kapniške stebre, ki rastejo iz gladine in se pripnejo na stropu, objela bi jih z mehkobo kože in skalila njihov asketski mir. Krasna ideja narave, pokriti bazen, ko se talna razpoka tisoče in tisoče let širi in je potem prava jama, odkrito okostje zemlje.

Ne opazi, da jo ogledujejo čokoladne oči. Na sončni skali sedi, potočki z mokrih kodrov ježijo kožo. Smehlja se njeni razposajenosti, še nikoli ni slišal takih vriskov, otroško-ženskih, igrivo-strastnih, kot privid je ali vila, ki se bo razblinila takoj, ko se bo zavedela, da je opazovana.  Noče tvegati in ponikne med drevesa.


Ko voda le postane prehladna in ustnice trepetajo, odhiti na sonce, prepusti se mu s stilom razvajene boginje. Malo pa ji le ni jasno, kdo je na skali pustil tri žareče hibiskusove cvetove …

Odlomek je seveda iz Uglašene ... in mojega spomina, ki se je v resničnosti dogajal prav te dneve novembra davnega leta huhu!
Poglavje H kot hibiskus bomo brale naprej v četrtek na srečanju v MK, da se v hladnem vremenu pogrejejo srca in zažarijo svetovi.

četrtek, 07. november 2013

Zaupanje dobiva oblike, postaja otipljivo!


Dva pomembna človeka - Klemen in Angel - sta mi dala isti pravi nasvet: pri stvari, ki jo res čutiš kot pravo, zaupaj tudi takrat, ko ne bo več zgledalo vredno. Sem in zdaj hvaležno opažam kali čudežev, v katere sem skrajnje dolgo zaupala in jih negovala z vero.


To je bil menda tisti test: ali bom zdržala v zaupanju, da bo kal pognalo seme, čeprav je zemlja videti že razpokana od suše. Zmrzal, potresi in vedno nove pomladi, do obupa in nazaj po zrak. Pa delfinski skok in dva in tri in ups! koralni greben. Vem, da veš, o čem govorim … ko te življenje lomi, ampak ne zlomi.

Tokrat naj moje življenje in tvoje življenje ostane novozelandsko zeleno in kostariško sočno do konca tvojih, mojih, naših dni. Tudi če bodo oblaki, naj bodo puhasti, hehe. Če bo trnje, se bomo pa opomnili, da je nagrada tega vredna.

Manifestacije so blizu, ker se mi prepogosto ježijo dlake in preveč je znakov, da bi lahko spregledala. V življenje mi vstopate ali se vanj vračate prav posebni ljudje, z vsakim od vas se moje srce razširi in zagotovo lahko nekaj ustvarimo skupaj, ker se to se ne dogaja po naključju. Pa tudi, če se samo enkrat srečamo in si olepšamo dan, je bilo vredno. Če bomo skupaj zavihali rokave in hlačnice in se konkretno spravili delat, bo pa še toliko bolj zanimivo.
 

Odgovor za vse, ki me sprašujete ... Seveda bom še pisala knjige, scenarije, pesmi. Zgodbe o ljudeh, ki so se trdno odločili objeti in zaživeti svoje poslanstvo. Se povezali in postali razlika, ki so jo iskali v svetu.
Zgodbe bodo govorile o ljubezni, ravnovesju, iskrenosti, pogumu, strasti, obilju in vseh kontrastih tega, ki jih doživljamo na poti iskanja Sebe.
Izberi novo poglavje. It's Fenix time!
 

petek, 01. november 2013

Odstrnimo globlji smisel 1. novembra ...

 
Ti dnevi leta so posvečeni spominjanju umrlih, urejanja grobov in vsega, kar pač spada zraven. Če si upamo odpreti srce, obudimo lepe spomine na ljudi, ki jih ni več ob nas in jih bomo za vedno pogrešali. Nekatere rane ob izgubah pomembnih ljudi pa niso bile nikoli prebolene in tam, kjer smo bili ranjeni, je omrtvel tudi del srca, povezan z zmožnostjo LJUBITI.
 
Predlagam torej, da se danes ne spominjate le umrlih bližnjih, ampak tudi odmrlih delov svojega srca, kremiranih sanj, utopljenih upov, zatajenih besed … Morda se boste zjokali nad njimi in to je normalen del procesa žalovanja, ker ga vse te male smrti potrebujejo in jih ne bomo obšli, pa če se še tako trudimo.
 
Srčne rane se zdravijo podobno kot telesne, čeprav jih ne vidimo. Jih pa čutimo, še kako jih čutimo, pravzaprav pišejo neviden scenarij našega življenja. O tem sem nekoč pisala esej Klub zabrazgotinjenih in če najdem način, ga bom pripela za downloadat, lahko pa ga pošljem komu na mail. Pri ozaveščanju in zdravljenju zelo pomagajo Karte zdravljenja, ki jih toplo priporočam.
 
Naj vam povem dobre novice! Tudi v napol zažganem deblu obstaja iskra, ki jo bo razpihal pravi veter, ko se opogumite in se mu nastavite. Spomnimo se, kje v preteklosti so obviseli deli nas, nekatere pustimo tam, nekatere vzamimo nazaj in se sestavimo v podobo sebe, kakršni resnično smo.
 
Pokopljite prosim z današnjim 1. novembrom vso svojo krivdo in samoobsojanje, ker nečesa niste naredili tako, kot zdaj veste, da bi bilo optimalno. Ravnali ste tako, kot ste v danem trenutku zmogli, vprašanje pa je, ali boste še naprej del problema ali boste raje poiskali rešitve. Ker OBSTAJA dober razlog, zakaj so stvari take kot, so, in zakaj ste prišli na svet; če ga ne odkrijete in ne izpolnite poslanstva, prikrajšate svet za svojo briljantnost (dober citat Poslove boginje).
 
Dajmo se o tem pogovarjat, osvobajajmo se vzorcev in zaživimo svobodo, po kateri hrepeni naša duša! Je na drugi strani ujetosti v vzorce, kar govorim iz izkušenj in vidim, da ljudem pomaga. To pa je tudi vse, kar lahko naredim, ker lahko prave ključe za uganke svojega življenje poiščete samo vi sami.
 
Spodbujam vas še v obliki posebne cene Kart zdravljenja, ki velja samo danes in jutri, za vas, ki ste se 1.11.13 odločili za THE spremembo. Pošljem (ali v Mb predam) vam jih za 22 namesto običajnih 28 evrov. Naročite prosim na moj mail mea@mea.si.
 
Predlagam novi moto:
DANES VSTOPAM V SVOJE SRCE IN IZ NJEGA DELUJEM