Kristalno mrzla, kot se za vodo v
podzemski jami spodobi, ostro prestreže skok na glavo. Zakriči pod gladino, šok
in osvoboditev hkrati, preboj v svežino. Migeta in se smeji, plast prahu se
raztopi in prelevljena je v hipu, jamska ribica. Prekopicava se po tukriznosti,
se približuje s kalcijem pokritim stenam jame, ki ji pravijo Nichte-ha, Lepota. Gola kot žrtvovana mladenka iz kake legende se raztaplja v
hladu podzemlja, boža stene in se spogleduje s stalaktiti.
Pod vodo odpre oči in v soju
svetlobe zasluti velike stalagnite in kapniške stebre, ki rastejo iz gladine in
se pripnejo na stropu, objela bi jih z mehkobo kože in skalila njihov asketski
mir. Krasna ideja narave, pokriti bazen, ko se talna razpoka tisoče in tisoče
let širi in je potem prava jama, odkrito okostje zemlje.
Ne opazi, da jo ogledujejo čokoladne oči. Na sončni skali sedi, potočki z mokrih kodrov ježijo kožo. Smehlja se njeni razposajenosti, še nikoli ni slišal takih vriskov, otroško-ženskih, igrivo-strastnih, kot privid je ali vila, ki se bo razblinila takoj, ko se bo zavedela, da je opazovana. Noče tvegati in ponikne med drevesa.
Ko voda le postane prehladna in
ustnice trepetajo, odhiti na sonce, prepusti se mu s stilom razvajene boginje.
Malo pa ji le ni jasno, kdo je na skali pustil tri žareče hibiskusove cvetove …
Odlomek je seveda iz Uglašene ... in mojega spomina, ki se je v resničnosti dogajal prav te dneve novembra davnega leta huhu!
Poglavje H kot hibiskus bomo brale naprej v četrtek na srečanju v MK, da se v hladnem vremenu pogrejejo srca in zažarijo svetovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar