nedelja, 08. december 2013

Kot deklica sem imela dve želji.



Zaupanje je pomagalo, da postajata resničnost.

 

Danes vam povem svojo prvo globinsko željo - da bi znala leteti.



Da bi se lahko po svoji volji odrinila in zajadrala z vetrom nad mesto, nad pokrajino, čutila svobodo v laseh in na koži in v srcu in preprosto … letela. V sanjah mi je uspelo poleteti v zgodnjem otroštvu, vendar ne iz radosti, saj so me preganjali volkovi in sem tik pred zdajci odletela na varno. Včasih na drugo stran ulice, redko čez drevored in hiše, nekajkrat čez park, enkrat čez Piramido. Razgled je bil fantastičen in olajšanje nepopisno!

Takrat seveda nisem vedela, da so volkovi vsi potlačeni boleči čustva, ki so kot grenka reka vznikali ob izgubi nekoga pomembnega. Bila sem premajhna, da bi se znala izraziti in odžalovati. Takrat sem izgubila del sebe, drug del pa se je rešil in odletel naprej.


Naslednjič sem letela ob branju knjige o Galebu. Začutila sem, da sem prav take vrste ptica, ki ne bo zdržala celo življenje v kalupu. Takrat sem se odločila, da je možno, in zaupala, da bom prepoznala pravi trenutek in zmogla pogum odriniti se.
Pozneje sem letela na več načinov. Prvič z letalom v Granado na tečaj flamenka, da končno naredim nekaj drugačnega, nepredvidljivega. Tam sem dobila navdih za španščino in začutila globinsko strast do življenja, do energije divje ženske v sebi. Strast je postala moje življenjsko vodilo.  

Poletela sem ob pisanju magisterija, ko sem se raztegnila daleč iz cone udobja mlade študentke ter poletela skozi stoletja pričevanj o Bogu in transcendenci. Ko sem bila najvišje, sem dojela izziv, ki mi je ponujen – mistiki zagotavljajo, da se skozi besede ne da priti do Neubesedljivega, saj je dostopen samo skozi čutenje. Hočem iti do konca? Tvegati spustiti razum in zajadrati z najbolj drznimi vetrovi, onkraj nadzora?

Seveda.
Sledil je veliki let – v Južno Ameriko na romanje za sabo in Njim. Test, koliko zmorem zaupati, da me čaka na drugi strani »varnosti« in besed. Predaja, prepuščanje, sledenje notranjim impulzom na poti odkrivanja zunanjih in notranjih zakladov. S pomočjo šamanov sem doživela letenje v najbolj pristni obliki in potrdila, da je možno. Zadnje poglavje Uglašene.


Bilo je še več letov, nekateri fizični, drugi metaforični. Eni so nastali iz svobode ter jo še razširili, druge sta povzročila strah in potreba po begu. Tanka linija je vmes in šele skozi izkušnje hitreje dojamem, katera motivacija me žene – pozitivna ali negativna. Izvira impulz iz intuicije in bo prinesel olajšanje ali iz rane in bo prinesel bolečino? Pomagale so Karte zdravljenja in prijateljice, dobre vile, ki so me iskreno zrcalile pri ozaveščanju in celjenju.
Preboj v radost ali raztreščenje sta bili torej možnosti vedno znova, pomirjala me je zgodba o Galebu. Dozorela sem do tega, da lahko oboje preživim in postajam močnejša ter hkrati lažja. Odpadale so iluzije o svetu in meni sami, ki so me prej kot balast vlekle k tlom in sabotirale sanje. Kot fosile sem iskala izgubljene dele sebe, da se sestavim v celoto svojega bitja in izpolnim poslanstvo, ki mi je izročeno kot čudovit dar.
  
Ponovno čutim veter svobode in vem, da se bo slej kot prej moje stanje zavesti spremenilo v letenje, in to bo tisto letenje, o katerem sanjarim od malega. Stanje notranje svobode, ravnovesje materialnega in duhovnega obstoja. Svobodno razporejam svoj čas in energijo in izpeljem lahko, kar si zamislim. Dejansko živim SEBE v vsakem trenutku in družim se z ljudmi, ki izberejo enako. Magnet sem za prave ljudi in vse sestopa spontano, lahkotno.
To mi je vreden življenjski smisel. Zato vsak dan znova vstopim v svoje srce in iz njega delujem. Prosim Neubesedljivega, naj deluje skozi mene in naj poskrbi, da mu bom pri tem čim manj v napoto. Želim biti upanje in spomniti vsakogar, ki me pogleda v oči, da je vreden najboljšega in da je drugačna prihodnost samo iskreno željo in zaupanje daleč stran. Zaupanje vase prinese čudežne rešitve in več ljudi, kot si bo drznilo poseči po sanjah, večja bo skupna moč manifestacije.  

Zdaj pa resno vprašam: kdo verjame, da je možno in kdo je ZA-UPANJE?
Zapri oči, poslušaj pesem in začuti, ali se kaj zgodi v tebi. Napiši prosim v komentar, naj postane besede in potem občutek, ki te bo vodil skozi dneve. In zaupaj vase - prisežem, da je to ključ do čudežev.

1 komentar:

  1. Tebi je uspelo že v 2013, meni pa še bo. Dragoceno je, da si se naučila zaupati sami sebi. Močno pisanje je ta objava in dobro mi je delo, za kar sem ti hvaležna. Povezava na Yolandino izvedbo pesmi je pika na i. Te pesmi nikoli nisem marala, ker sem jo povezovala s pevcem, ki je ni dovolj s srcem zapel, zato sem se ji izogibala. Gospa, ki jo zapoje v tem videu, pa je izredna v vseh pogledih. Zelo močna neposredna čudovita energija! Hvala. Rabila sem jo. Za novo upanje na pogum in moč za lastno osamosvojitev in ponovno srečanje s tisto pravo avtentično jaz. Uspeva ti, mene si pomagala navdihniti in mi obnoviti motivacijo, da poiščem svojo pot navzgor.

    Lp, srečno.

    OdgovoriIzbriši